V življenju povprečnega Slovenca obstajata natanko dva trenutka, ko se začne globoko in eksistencialno spraševati o svojih moralnih vrednotah.
Prvi je v nedeljo na volišču.
Drugi pa takrat, ko na bankomatu dvigne 220 evrov, da bi pri zasebniku plačal nekaj, kar bi po ustavi moralo biti »zastonj«.
Vzemimo za primer magnetno resonanco kolena. Situacija ni urgentna. Ne krvavite, ne umirate, imate le tisto topo, vztrajno bolečino, ki vam vsakič, ko stopite po stopnicah, diskretno izstavi račun za to, da niste več stari 25 let. Javni zdravstveni sistem, naš sveti gral solidarnosti, vašo težavo strokovno oceni in vam ponudi rešitev: termin čez osem mesecev. Zasebna klinika na drugem koncu mesta pa na isti problem pogleda skozi prizmo ponudbe in povpraševanja ter odgovori: »Prihodnji torek ob 17:40. Vam ustreza?«
In tu se začne tista prava, pristna slovenska moralna telovadba.
Če plačam iz lastnega žepa – ali s tem aktivno rušim temelje javnega zdravstva? Sem neizprosen kapitalist, ki preskakuje vrsto? Če pa ne plačam in poslušno čakam – sem res odgovoren, solidaren državljan ali zgolj pasiven naivnež z otečenim meniskusom?
Naš odnos do javnega zdravstva je namreč na meji religioznega. Branimo ga z žarom, kot bi šlo za Triglavski narodni park – nihče ne ve točno, kako ga optimalno upravljati, vsi pa bi ga zaščitili pred zlobnim kapitalizmom. V teoriji smo vsi absolutno za egalitarnost. V praksi pa ima skoraj vsakdo v telefonu shranjeno številko nekoga, ki »se da zmenit« ali pa »pozna nekoga na oddelku«.
Ko se kot pacient odločiš za zasebno storitev, se ti v glavi nemudoma aktivira notranji varuh solidarnosti. Tisti tihi glas, ki pravi: »Samo zato, ker si to lahko privoščiš, še ne pomeni, da bi moral.«
Kot finančnika in analitika me te ideološke debate hitro začnejo dolgočasiti. Zato vam predlagam preprost miselni obrat: Čakalna vrsta ni moralna kategorija. Je izključno logistična.
In ko zadevo pogledamo skozi to prizmo, se stvari hitro umirijo. Javni sistem ni nič počasnejši zato, ker sem se jaz odločil plačati MRI v zasebnem centru. Počasen je, ker je sistemsko podhranjen in administrativno paraliziran. Moj individualni izhod iz javne čakalne vrste ni izdaja javnega dobrega. Je navadna prerazporeditev obremenitve. Tistemu nesrečniku za menoj sem pravkar prihranil eno mesto v vrsti.
To ni ideološki zlom solidarnosti. To je osnovna hidravlika.
Radi razmišljamo binarno: javno je enako solidarnost, zasebno je enako privilegij. Vendar je realnost veliko bolj dolgočasna in zato precej bolj resnična: javni sistem je infrastruktura, zasebni sistem pa je kapaciteta. In ko infrastruktura začasno ne zmore prebaviti obsega dela, kapaciteta pač prevzame del toka.
Zanimivo je opazovati, kje se ta občutek »krivde« sploh naseli. Ekskluzivno v srednjem razredu. Nihče ne obtožuje človeka, ki si ne more privoščiti zasebne storitve. Prav tako nihče ne moralizira najbogatejšim, ki si brez razmisleka kupujejo nadstandard v Švici. Moralna paraliza udari natanko tiste, ki si teh 220 evrov lahko privoščijo, a še vedno romantično verjamejo v vsemogočnost javnega sistema. Da imamo sploh slabo vest, je po eni strani odličen znak – pomeni, da sistem v naših glavah še ni izgubil svoje legitimnosti.
A legitimnost ne pomeni vaše osebne obveznosti do trpljenja v čakalnici.
Optimalna strategija sodobnega pacienta ni slepa lojalnost enemu samemu konceptu. Je pametna navigacija med obema.
- Huda urgenca in reševanje življenj? Javno.
- Kompleksna onkološka operacija? Javno.
- Diagnostika, ki določa, ali bom naslednje leto normalno hodil ali jedel analgetike kot bonbone? Zelo verjetno zasebno.
To ni izdaja domovine. Temu se v poslovnem svetu reče upravljanje tveganj (risk management).
V modernem času javni in zasebni sektor nista dva vzporedna sovražna svetova. Sta komplementarni plasti istega ekosistema. Ko ju uporabljamo v kombinaciji, pokrijeta skoraj vse potrebe posameznika. Ko ju ideološko ločujemo, pa ustvarjamo le umetne napetosti, ki so odlične za nabiranje političnih točk na večernih soočenjih, a popolnoma neuporabne, ko vas ob dveh zjutraj seka v kolenu.
Resnična kompetenca prihodnosti ne bo merjena v tem, kako dolgo in ponižno ste pripravljeni čakati v vrsti. Merjena bo v tem, kako pametno znate izbirati. In če je cena te kompetence 220 evrov, je to verjetno najcenejša polica življenjskega zavarovanja – in bistveno cenejša od osmih mesecev negotovosti.
Se beremo naslednjič.
Vaš Dežurni Hipohonder
