Vem, vem. Dolgo me ni bilo.
Delno je bil kriv urnik. Delno lenoba. In delno – kar boste razumeli do konca tega zapisa – sem imel glavo dobesedno zavito v povoje. Sem vam pa nazadnje obljubil, da tokrat bom pričel z osebnim preverjanjem zasebnih klinik, in sem to tudi storil.
Zdaj sem nazaj. Danes vam moram povedati dve stvari, ki sem jih do zdaj zamolčal.
Prva: po kapi nisem šel samo k logopedu.
Druga: medtem sem se z glavo zaletel v asfalt. Na skiroju. Brez čelade.
Ampak po vrsti.
Tista tiha cev, v kateri sem si prvič dovolil upati
Spomnite se afazije. Lanska pomlad. Ishemična kap. Žička med mislijo in besedo pretrgana.
Sistem me je sestavil. Logoped me je vzel v roke. In jezik sem si počasi vračal.
Ampak vzporedno z logopedijo sem se – po predhodni zeleni luči svojega zdravnika, kar je obvezno, ne preskakujte tega koraka – odločil še za nekaj drugega.
Hiperbarično kisikovo terapijo. HBOT, za tiste, ki prvič slišite. Obiskujem center OxySphere v Celju, kjer so me vzeli resno in brez nepotrebnega čakanja.
Pokrovček za laike: vstopiš v jekleno komoro. Tlak naraste na 2.0 do 2.5 ATA. Dihaš skoraj stoodstotni kisik. Henryjev zakon – tisti iz kemije, ki ste ga prespali – naredi svoje: kisik se raztopi neposredno v krvni plazmi. Ne samo v rdečih krvničkah. In prodre tja, kamor sicer ne more. V tkiva, ki stradajo. V celice, ki so se po kapi preprosto ustavile in čakajo, da jih nekdo spet vklopi.
Kaj se zgodi v možganih (in zakaj to ni znanstvena fantastika)
Ishemična kap pusti dve coni.
Jedro – tam je tkivo mrtvo. Ne vrneš ga.
In penumbra – pas “omamljenih” nevronov. Fizično so živi. Ampak od pomanjkanja kisika so prekinili delovanje. Lahko spijo leta. Desetletja.
Niso mrtvi. Samo ugasnjeni.
Izraelski nevrolog Shai Efrati je to vzel kot osebni izziv. V randomiziranem preskušanju s 74 pacienti, ki so kap utrpeli vsaj pol leta pred terapijo, so jih poslali na 40 seans HBOT. 90 minut na dan, pet dni na teden, dva meseca.
Rezultat? Kontrolna skupina – tri mesece brez terapije – ni pokazala napredka. Ko so tudi oni dobili komoro, so se zgodile spremembe. Slikanje možganov s SPECT je pokazalo: tam, kjer so bile prej “črne luknje” nizke aktivnosti, se je tkivo zopet prižgalo. Nevroplastičnost v kronični fazi. Kognitivne in motorične funkcije so se izboljšale za 43 % pri eni skupini.
Zame? Po kapi sem dobil nazaj tempo. Ne čisto vsega naenkrat – ampak premik, ki ga čutiš. Logopedija in komora skupaj. Kateri od obeh gre večja zasluga? Iskreno? Vseeno mi je. Delovalo je.
In potem sem si razbil glavo
Ker očitno nisem bil dovolj preizkušen v vlogi testnega pilota za portalno vsebino, sem se na skiroju – brez čelade (da, vem, ne, ne bom prejel vaših vzgojnih sporočil, ker si jih že sam pošiljam v zadostni meri) – lepo zrušil na asfalt.
Devet šivov. Blag pretres možganov.
Zdravnik na urgenci me je pogledal s tistim pogledom. Mešanica strokovne mirne ocene in človeške nejevere nad tem, kaj mu prinašam.
In zdaj pride del, ki sem ga do zdaj zamolčal: s HBOT terapijami vztrajam dalje. Tudi po padcu sem nadaljeval. Že prej sem jih imel zaradi kapi. In ko sem znova vžgal komoro, se je celjenje šivov opazno pospešilo.
Ko sem čez nekaj dni pokazal rano zdravniku, je dvignil obrv.
»To se celi izjemno lepo. Brez znakov infekcije. Šive bomo sneli po osmih dneh.«
Za takšno poškodbo je to hitro. Normalno bi bilo deset do štirinajst dni.
Nisem mu takoj razlagal mehanizmov – ker se mi je zdelo patetično, da pacient zdravniku razlaga fiziologijo. Ampak v sebi sem vedel: to ni naključje. HBOT je delala svoje.
Zakaj komora šive pozdravi (in zakaj pri diabetikih rešuje noge)
Ko se tkivo poškoduje, nastane vnetje, edem, ishemija okolice. Celice, ki bi morale delovati, ne dobijo kisika. Fibroblasti – gradbena brigada kože – potrebujejo kisik za kolagen. Brez njega se rana “zamrzne” v vnetni fazi.
HBOT to razbije.
Prvič: vazokonstrikcija v zdravih tkivih zmanjša otekanje, ne da bi zmanjšala oksigenacijo. Drugič: raztopljeni kisik doseže tkiva, ki so zaradi edema fizično nedostopna rdečim krvničkam. Tretjič: sproži se angiogeneza – rast novih žil – prek VEGF.
In tu je še tisti hiperoksično-hipoksični paradoks (HHP). Telo ob izmeničnem visokem kisiku in kratkih premorih zmotno misli, da je v hipoksiji, in sproži regenerativne alarmne mehanizme – le da so celice tokrat preskrbljene z obilo energije. To ni šarlatanstvo. To je biokemija.
Konkretno: meta-analiza enajstih randomiziranih študij s 644 pacienti je pokazala, da se rane zaprejo v bistveno večjem deležu s HBOT. Pri diabetičnem stopalu – eni najtežjih ran v medicini – je razmerje obetov za popolno celjenje 0,29 v prid HBOT. Približno trikrat večja verjetnost, da se rana zapre. In manj amputacij.
Jaz seveda nisem imel diabetičnega stopala. Imel sem devet šivov po lastni neumnosti. Ampak biologija celjenja je ista. In ker sem s komoro nadaljeval tudi po padcu, se je to poznalo.
Kaj sem se naučil (poleg tega, da je čelada dobra ideja)
Hiperbarična komora ni za vsakogar in ni vstopnica brez predhodnega posveta. Obstajajo ljudje, za katere bi bila zelo slaba ideja – telo ima včasih razloge, ki jih ne vidiš na prvi pogled. Jaz sem bil med tistimi, ki so dobili zeleno luč. Vi preverite, preden vstopite.
Zame je bila smiselna odločitev – najprej po kapi, nato pa se je nenamerno izkazala še pri devetih šivih, ki jih je prinesel skiro brez čelade.
Kar me pripelje do tiste lekcije, ki jo poskušam zapisati skozi vse te kolumne: sodobni pacient nima časa čakati, da sistem sam od sebe odkrije vse možnosti. Informacije so dostopne. Centri obstajajo. Zdravnik, ki ti bo dal zeleno luč, je na dosegu telefona – ali pa iskanja na Zasebne-klinike.si.
Nisem vas prepričeval, da greste vsi takoj v komoro. Prepričujem vas, da se splača vedeti, da obstaja. In da včasih ni dovolj le zdrava pamet – potrebuješ še malo kisika pod tlakom.
Se beremo naslednjič – upam, da z glavo celo in pokrito z ustrezno zaščitno opremo.
Vaš Dežurni Hipohonder
P.S.: Bonbone dajejo že pred seanso. Ne vem, ali je to del protokola ali zgolj strategija, da se sprostiš preden vstopiš v jeklen sarkofag.In če se boste odločili za komoro – ne pozabite čelade. Tako za glavo kot za denarnico.
