Vem, vem. Dolgo me ni bilo. Delno je bil kriv urnik. Delno lenoba. In delno – kar boste razumeli do konca tega zapisa – sem imel glavo dobesedno zavito v povoje. Sem vam pa nazadnje obljubil, da tokrat bom pričel z
Desetletja smo v Sloveniji gojili zelo specifičen, skoraj romantičen ideal »dobrega pacienta«. Dober pacient je neskončno potrpežljiv. Dober pacient ne postavlja preveč vprašanj. Dober pacient strokovni avtoriteti zaupa z religiozno vdanostjo. In predvsem – dober pacient čaka. Čakanje v vrsti je
V življenju povprečnega Slovenca obstajata natanko dva trenutka, ko se začne globoko in eksistencialno spraševati o svojih moralnih vrednotah. Prvi je v nedeljo na volišču. Drugi pa takrat, ko na bankomatu dvigne 220 evrov, da bi pri zasebniku plačal nekaj, kar
Človeško telo je fascinanten biološki stroj, vse dokler se nekega torka zjutraj ne odloči, da mu je potekla garancija. In ko tisti tihi konsenz o nemotenem delovanju preide v odprt upor, se pogosto znajdemo pred vrati ortopedije. Za razliko od nevrologije
