Vem, vem.
Šest kolumn sem vas prepričeval, da je čakanje izguba časa, da Vivaldi na telefonski čakalni vrsti ni meditacija, temveč oblika mučenja, in da je Pacient 2.0 tisti, ki ne čaka, ampak izbira.
In vse to še vedno drži.
Ampak danes moram napisati nekaj, kar sem dolžan. Ker poštenost zahteva, da priznaš tudi tisto, kar deluje – še posebej, ko te sistem drži pokonci takrat, ko ga najbolj potrebuješ.
Štirikrat v enem letu
V zadnjem letu sem bil štirikrat na urgenci.
Dvakrat zaradi sebe. Enkrat zaradi mame. Enkrat zaradi babice.
Prvič – kap. O tem veste.
Drugič – skiro brez čelade. O tem ste brali prejšnjič.
Tretjič in četrtič pa nisem bil glavni akter. Bil sem tisti, ki sedi ob postelji in se počuti popolnoma neuporabnega.
Mama
Pri mami sem še lahko odšel domov po polnilec za telefon in do konca pojesti kosilo. Situacija je bila resna, a obvladljiva. Zdravniki so jo uredili, jaz pa sem se počutil kot sin, ki v kriznih trenutkih išče polnilec namesto da bi sedel pri miru. Kar vam pove vse o meni.
Babica
Pri babici pa nisem mogel nikamor.
Sedel sem tam in nisem mogel nikamor. Ni bilo polnilca, ki bi ga šel iskat. Ni bilo kosila, ki bi ga šel pojesti. Samo čakanje ob človeku, ki je starejši in manjši in bolj ranljiv, kot si ga kdajkoli videl. Vonj po bolnišnici. Tisti zvoki iz sosednjih sob, za katere nočeš vedeti, kaj pomenijo. In prvič v življenju nisem vedel, ali bo naslednji dan še vedno tu.
Tisti pogovor, ki ga nisem smel slišati
Nekje v drugi uri čakanja sem slučajno prisluškoval pogovoru dveh medicinskih sester za pultom.
Nista govorili o babici. Govorili sta med seboj.
“Koliko ur imaš ta teden?”
“Petinsedemdeset v petih dneh.”
Kratek premolk.
“Jaz imam sedemdeset. Ampak jutri je prost dan.”
In potem sta se obe obrnili k naslednjemu pacientu. Z nasmeškom. S tistim pomirjujočim tonom, ki ga ne znaš ponarediti.
Petinsedemdeset ur v petih dneh. Z nasmeškom.
Jaz sem kdaj ob petih popoldne zaprl laptop in si rekel, da sem utrujen.
Kar sem razumel tisto noč
Urgenca ni počasna iz malomarnosti. Urgenca je počasna, ker sprejema vse. Vedno.
Pijanca, ki se je stepel. Babico z ledvičnim kamnom. Mamo s sumom na infarkt. In hipohondra, ki je mislil, da umira zaradi googlanja simptomov. Ob dveh zjutraj. Ob praznikih. Ob koncu izmene, ki se je začela pred petnajstimi urami.
Brez napotnice. Brez termina. Brez vprašanja, ali imaš denar ali zavarovanje ali prave zveze.
In nekako to vse uredijo. Pregledajo, stabilizirajo, naredijo CT, EKG, laboratorij. Če je treba, pokličejo specialista s počitka, pa čeprav je ravno odpiral vino. Počasi? Ja. Pod ogromnim pritiskom? Absolutno. Ampak deluje takrat, ko gre zares.
To je strukturno nekaj povsem drugega od ambulante s specialistom, ki ima termin čez osem mesecev. Tisto je birokratski polom. To pa je sistem, ki deluje točno tako, kot mora – samo pod pogoji, ki bi zlomili večino nas.
Zasebno ni za urgenco
Zasebni sektor je odličen za tisto, kar lahko počaka do torka. Za pregled, ki izboljša kakovost življenja. Za hitro diagnostiko. Za rehabilitacijo. Za hiperbarično komoro, ki mi je zalepila šive in prebudila možgane po kapi.
Ampak zasebni sektor ob dveh zjutraj z babico na nosilu ne bo odprl vrat. Tega ne bo naredil nikoli.
Urgenca je za tisto, kar ne more čakati. In tam javni sistem še vedno stoji. Podhranjeno, preobremenjeno, z ljudmi, ki delajo neverjetne ure – pa vseeno držijo stvari pokonci.
Hvala, ki sem jo dolžan
Ne pišem tega, ker sem spremenil mnenje. Še vedno mislim, da je čakalna vrsta do leta 2027 za MRI sramotna. Še vedno mislim, da je Pacient 2.0 tisti, ki ne čaka, ampak izbira.
Pišem pa zato, ker kritika brez priznanja dobrega postane propaganda.
Javni urgentni sistem v Sloveniji deluje. Počasi, pod pritiskom, s kadrom, ki dela petinsedemdeset ur na teden in vseeno prinese nasmeh k postelji. To ni majhna stvar. To je pravzaprav enormna stvar, ki jo jemljemo za samoumevno točno takrat, ko jo najbolj potrebujemo.
Pacient 2.0 ni slepo proti javnemu ali slepo za zasebno. Pacient 2.0 zna ločiti, kdaj gre za birokratski absurd in kdaj za sistem, ki ga moramo spoštovati in podpirati – tudi takrat, ko ga kritiziramo na drugih področjih.
Se beremo naslednjič.
Babica je v redu. Mama tudi.
Vaš Dežurni Hipohonder
P.S.: Če kdaj končate na urgenci ob treh zjutraj in vidite sestro, ki dela dvojne izmene z nasmeškom – ji recite hvala. Zasluži si ga bolj kot večina nas.
